Generacije, ki ne bodo nikoli umrle!

"Prihajajo generacije, ki ne bodo nikoli umrle." To so besede dr. Boisselierjeve z oddelka za medicinske raziskave v londonski bolnišnici Hammersmith. "Našli smo način za zdravljenje vrsto bolezni in človeka ponovno narediti starega 17 let." Dr. Boisselierjeva meni, da je najpomembnejša pri njenem delu obljuba večne mladosti. V premagovanju večnosti življenja, ki je umrljivo, je prišlo tudi do ideje kloniranja. Si lahko človek sam naredil organe, jih nato presadil vase in jih hrani z eliksirjem pomlajevanja oziroma večnega življenja?

Kloniranje je proces ustvarjanja identične kopije originalnega organizma ali reči. V biološkem smislu tako predstavlja molekulo, eno celico (npr. bakterijo, limfocit itd.) ali mnogocelični organizem, ki je neposredno kopiran v genetsko identični živi organizem. Včasih se izraz nanaša tudi na "naravne" klone, ki nastanejo z naključnim nespolnim razmnoževanjem (kot identični dvojčki), v splošnem pa velja, da so identične kopije ustvarjene namenoma. Če povemo še enostavneje: kloniranje pomeni, da genetski material iz ene celice prenesemo v neko drugo celico in tako repliciramo, razmnožimo identičen organizem.

Glede na namen razlikujemo dve vrsti kloniranja. Prvo je reproduktivno kloniranje. O njem govorimo, če v zgodnji fazi embriu (zarodku) odvzamemo celico, ki ima še vse potenciale za razvoj in reprodukcijo odraslega identičnega organizma. Te začetne celice lahko da ženska tudi zamrzniti. Kasneje jih zdravniki odmrznejo, vzgojijo do faze plastociste in jih vstavijo v žensko maternico, ki predstavlja okolje za razvoj plodu. Morda se bo maternico v prihodnosti dalo celo kupiti, kot se da kupiti žensko in moško spolno celico. Za zdaj človeškega zarodka še niso poskusili vstaviti v živalsko maternico.

Pri tej vrsti kloniranja gre torej za reprodukcijo. Druga vrsta kloniranja pa je terapevtsko kloniranje. Pri tem prenesemo jedro telesne (somatske) celice v neko jajčno celico. Iz te zigote potem nastane identičen organizem temu, ki smo mu vzeli somatsko celico.

Bistvo kloniranja ni samorazmnoževanje človeka, saj bi to imelo grozljive posledice. Si predstavljate svet samih Hitlerjev in Gadafijev? Ideja je ta, da bi lahko s pomočjo določenih živali s človeškim genetskim materialom naredili npr. srce za transplantacijo. To pa je po besedah dr. Vasilija Cerarja čista manipulacija.

Kloniranje so v preteklosti poskušali že na živalih, spomnimo se npr. ovce Dolly. Poleg ovce so uspešno klonirali tudi paglavca, krapa, miš, opico, kravo, mačko, mulo in celo konja. Pri teh klonih se je pojavil problem staranja. Odprta ostajajo vprašanja, kaj je gen staranja, zakaj se organizem stara in zakaj umre nov organizem, do katere starosti je kloniranje mogoče, zakaj je razmnoževanje naraven pojav itd. Večnega življenja torej ni.

Medicinske napovedi so pozitivne za vse zagovornike kloniranja. Dr. Cerar meni, da so znanstveniki že zelo napredovali in da bodo kmalu lahko začeli podaljševati življenja. Ljudje naj bi živeli do približno 140. leta, potem pa naj bi se naši življenjski procesi počasi začeli ustavljati.

Pri reproduktivnem kloniranju se kot etično najbolj sporno navaja dejstvo, da embrionalne matične celice prihajajo iz človeških zarodkov. So ti zadržki zgolj religiozni ali je uporaba zarodkov dejansko etično sporna?

Eden od osnovnih etičnih načel je upoštevanje človekove avtonomije. Zarodek pripada tako očetu, ki je prispeval seme, kot materi, ki je dala svoje jajčece. Poleg vprašanja etičnosti se tu lahko pojavi še problem družinske zakonodaje. Ali lahko npr. partner uporabi zamrznjeno spolno celico svoje partnerke po njeni smrti in jo prenese v drugo žensko? V osnovi je etično vse tisto, kar je v skladu z avtonomijo določenega para kot lastnika plodu. Zdravniki lahko s plastocistami opravljajo samo v soglasju z lastnikom.

Pri kloniranju je sporna tudi definicija oplojenega jajčeca – je to že človek ali ne? To je tako religiozno kot tudi biološko vprašanje. Oseba to definitivno še ni, glede na to, da nekateri niti novorojenčkov ne smatrajo za osebe, saj niso sposobni samostojnega odločanja.

Obstaja torej mnogo vprašanj, v katera pa se mnogi ljudje neupravičeno vtikajo, saj naj bi veljala etika lastnikov genskega materiala. Ima klon čustva? Zigota vsekakor ne more imeti čustev, ima pa ves potencial, da se bodo v določenem razvoju osebka pojavila.

Ameriški predsednik Obama je kloniranje prepovedal, ni pa prepovedal raziskovanja izvornih celic, saj bi to lahko prineslo spremembe pri zdravljenju bolezni. Torej gre pri drugem vendarle za eksperimentiranje z zarodki, kar kaže na dvoličnost Obamove izjave.

Komentar našega sogovornika na izjavo Obame: "Kloniranja ne smemo dovoliti, ker je to nevarno, globoko, napačno in zanj ni prostora v naši in katerikoli družbi."

Dr. Cerar pravi, da je zanj kot biologa in zdravnika to popolnoma naravna stvar, saj je to možno najti v naravi v različnih oblikah – kot partogenetsko razmnoževanje npr. "Obama še vedno misli, da smo krona stvarstva, smo pa v resnici tragični produkt stvarstva, ker se zavedamo samega sebe, zato nas je strah, iz tega izvirajo takšne izjave. Žal ima človek razum in ta je tisti, ki mu moti vse vegetativne funkcije. Samozavedanje, avtonomija, to nas tepe. Poleg tega politiki govorijo tisto, kar jih ohranja na oblasti."

Različne sekte in zdravniki naj bi že klonirali človeka. Je možno, da kje obstaja človeški klon? Dr. Cerar zatrjuje, da ne. Te ideje prihajajo na površje, ker se človek boji svoje smrti. Iz tega strahu izvira želja po nesmrtnosti, želja po večnem življenju. Čas je, da prenehamo hrepeneti po fizični nesmrtnosti, raje pomislimo, kaj vse lahko storimo v tem življenju, da bo tisto, kar bomo pustili svojim naslednikom, ustvarilo našo resnično nesmrtnost.