Potovanje: Maroko

Videl naju je prvič v življenju, pa nama je ponudil prevoz, prenočišče in zajtrk naslednje jutro.
Že prvi večer sva začeli spoznavati kulturo, ki sva jo prišli raziskovat. Gostitelja sta nama pripovedovala o revščini, brezposelnosti, kralju, o svojih prijateljih in življenju v Maroku, ki ni posejano z rožicami.
S svojim malim avtom naju je Rachid odpeljal na ogled mošeje Hasana II, največje mošeje v Maroku in tretje največje na svetu. Njen minaret meri v višino kar 210 metrov. Z veseljem je hodil z nama po mestu in razlagal o zgodovini, ljudeh,…

Zvečer sta prišla k Ahmetu še dva prijatelja, Nouredin in Harid. Medtem ko smo se pogovarjali, je občasno za nekaj časa nekdo izmed njih izginil in se vrnil čez nekaj minut. Rachid nama je razložil, da morajo moliti petkrat na dan.

Rachid si je vzel teden dni dopusta in odpotoval z nama – brez najine prošnje, seveda, zgolj iz prijaznosti. Po šestih urah vožnje z ledeno mrzlim avtobusom smo prispeli v Tetauan, mesto, ki je bilo le vmesna postojanka do Chefchaouena.
To je bila ena najzanimivejših adrenalinskih voženj v mojem življenju. V ne tako velikem taksiju nas je bilo šest (če ne bi Rachid plačal še za eno prazno mesto, bi nas moralo biti po pravilih sedem) – trije zadaj in trije spredaj.
V Chefchaouenu smo poiskali hostel (»hotel« Vejer).
Po počitku sva z Neno na terasi hostla oprali perilo – na roke, tako kot so to delale ženske na sosednjih terasah. Prvič sva ugotovili, v kakšnem razkošju živimo v Sloveniji.
Dnevi so v prečudovitem mestu, ki je ena glavnih turističnih točk Maroka, minili v raziskovanju in sproščanju ob pitju tradicionalnega metinega čaja. Mesto je staro in romantično, poseben čar mu dajejo belo-modre hiške in ozke uličice; vse deluje skoraj pravljično, piko na i pa dajejo stari možje, ki so s kapucami na glavi videti kot palčki.
Eden izmed maroških vonjev, ki ga ne bova nikoli pozabili, je vonj polžev, ki so jih kuhali na ulici. Seveda mi ni treba posebej poudarjati, da sva se tokrat odpovedali poskušanju te njihove specialitete.
Rachid nama je razkazal tudi okolico mesta, ne le središče. Poleg tradicionalnega pranja perila na roke ob bližnjem potočku naju je peljal tudi na točko, kjer je najlepši razgled na mesto – na napol porušeno mošejo Busaafa na hribu.

FES

Potovanje sva nadaljevali sami, brez Rachida. Pozno ponoči sva z avtobusom prispeli v »zeleni« Fes (ime naj bi dobil po zelenih barvah fasad na hišah).
Sobo sva dobili v hostlu Talaa, v samem središču starega jedra.
Na skupni terasi sva lahko vsako jutro opazovali mimoidoče, zvečer pa poslušali klice k molitvi iz mošej. Ogledali sva si tudi obrat, za katerega se je izkazalo, da bi bilo bolje, če ga sploh ne bi videli. Moški pri vhodu nama je najprej ponudil več vejic sveže mete in nama nakazal, da jih morava držati po nosom. Povzpeli smo se po strmih stopnicah in na terasi na strehi pod hišo je bil – obrat za predelavo svežih kož. Smrad, ki se je širil po zraku, je bil nevzdržen.
Šele takrat sva ugotovili, kaj ti ubogi oslički nosijo – posušene kože namreč.
Nato sva se raje odpravili raziskovat staro medino in prijetnejše obrti, kot so pekarstvo, čevljarstvo, izdelava preprog, tržnica itd. Celo fitnes sva našli. Zunaj medine sva odkrili še eno tržnico, ki pa je bolj spominjala na bolšji sejem.
Neprestano naju je spremljal tesnoben občutek, vendar ne zaradi strahu pred ljudmi, temveč zaradi same revščine, ki je prisotna na vsakem koraku. In spet zavedanje, kako razvajeni smo in v kakšnem bogastvu se pravzaprav kopamo, pa tega največkrat ne znamo ceniti. Otroci, ki tekajo po cesti, so umazani, a nasmejani. Toda kljub revščini in bedi, v kateri živijo, ima vsaka hiša svojo satelitsko anteno – sicer zarjavelo in staro, pa vendar jo imajo.

QUARZEZATE

Quarzezate je mesto med hribovji, zato je tudi bolj mrzlo kot drugod, zlasti ponoči. Že ob prihodu naju je pozdravil velik plakat s sliko kralja in vojakov, ki so hodili naokoli. Mesto je nasploh izrazito vojaško, povsod lahko vidiš nekakšne trdnjave in utrdbe. Kot veliki peščeni gradovi so, ki stojijo tam že milijone let.
Mesto je morda za odtenek manj revno (čeprav sva zašli tudi v ulice, kjer naju je spet stisnilo pri srcu). Ženske in moški tudi tu samo sedijo in čakajo… Na kaj? Že Rachid je rekel, da večina Maročanov samo čaka na nekaj, na nekoga, ki jih bo rešil bede.
V bližini mesta je Atlas Corporation Studio, ki je filmski center Maroka. Tukaj so posneli večino filmov, posnetih v Maroku, in sicer "The man who would be king", "The last temptation of Christ", "Asterix", "Jewel of the Nile" ter mnoge druge. Studio stoji v središču kamnite puščave, ki je kot nalašč za snemanje predvsem zgodovinskih filmov. Vstopnina ni draga, vidiš pa lahko improvizacijo egipčanskih kipov, hiš, dvorišč in celo naselij; veliko je narejenega iz plastike, celo največji kipi in stebri. Kleopatrine sobane, vzdušje Asterixa, jonski stebri, kip bude itd. Le še glavni igralci so manjkali.

AGADIR

Zaželeli sva si sončka in toplote, zato sva se pozno ponoči odpravili na pot – proti morju.
Ura je bila pet zjutraj, ko sva prispeli. Še moški, ki prevaža prtljago v svojem vozu, si je privoščil počitek.
Prvič, odkar sva bili v Maroku, sva zavohali vonj čistih rjuh. Juhuhu! Koliko ti pomenijo sicer vsakdanje stvari, če jih nimaš ves čas na dosegu roke. Čeprav sva imeli bide in umivalnik kar pri postelji, se nama je zdela soba najbolj fantastična na svetu.
Naslednje jutro sva se naspani in zadovoljni podali raziskovat. Bili sva v turističnem mestu, ki naju že na prvi pogled ni preveč pritegnilo, a kljub temu…
Začelo se je z barvnimi piščančki, ki jih je nek domačin pobarval in z njihovo pomočjo prišel do nekaj denarja. Seveda sva tudi midve padli na njegovo zvijačo, saj se tem malim bitjecem preprosto nisva mogli upreti.
In končno sva prišli tudi do plaže – ležali sva na mivki, čofotali po vodi (za kopanje je bilo premrzlo) in uživali v miru.
Popoldne sva našli starejšega taksista, ki naju celo ni poskušal opehariti in je bil zelo prijazen. Pa še pogovarjati se ni želel – idealno. Peljal naju je v La Medina D'Agadir, ki naj bi bila stara berberska vas, pa sva kmalu ugotovili, da je le slaba marketinška poteza za turiste. Umetno zgrajena trdnjava, znotraj pa najdražje trgovinice s spominki in ne duha ne sluha o kakšni berberski vasi. Videli sva Berbere in njihove skromne vasice, ko sva bili v puščavi, tako da naju tista ena kamela in striček, oblečen v berbersko značilno modro obleko, ni ravno prepričal.

MIRLEFT

Zaradi sopare, menjavanja prevoznih sredstev in čakanja nanje sva se komaj privlekli v Mirleft, mesto, ki je še najbolj spominjalo na Teksas (brez vsakršnega reda, umazano, kar pa naju niti ni več motilo). Našli sva malo sobico v hotelu Tafoukt, odložili nahrbtnika, se osvežili, v eni od teksaških trgovin kupili zajtrk in odšli na plažo – bila je božansko lepa.
Naslednje jutro sva poiskali še bolj divjo plažo, da bi bili še bolj sami. Z zajtrkom v vrečki sva se odpravili po potki, kjer na bi bila ta divja plaža. Jutranja telovadba po skalah in kamenju se je obrestovala. Kar naenkrat se je pred nama odprl čudovit razgled na popolnoma osamljeno plažo.
V bližini sva sicer opazili luknjo v skali, nisva pa si mislili, da bi lahko tukaj nekdo dejansko živel. Toda kar naenkrat je iz te luknje prišel črnec z dolgimi dredi in nasmehom na obrazu – videti je bil kot nekakšen Robinzon. Prinesel nama je čaj v starem čajniku, kozarčka in odšel. Brez besed. In takrat sva tudi midve ostali brez besed.

TAFRAOUTE:

Dovolj je bilo morja, zato sva se podali proti notranjosti. Mesto Tafraoute je bilo za naju kot balzam, podoben tistemu, kakršna je bila divja plaža v Mirleftu. Ljudje niso bili vsiljivi, bilo je prijetno mestece z majhnim številom prebivalcev in božansko naravo. Ta naju je takoj popolnoma prevzela. Sobo sva najeli v zelo poceni hostlu, vendar sva tudi kmalu spoznali, zakaj je temu tako. Toda nisva se pretirano obremenjevali s škripajočimi vrati, zarjavelim pohištvom in ledeno mrzlo vodo. Zjutraj sva se zbudili polni energije in optimizma.
Bil je čas za treking. Juhu! Odpravili sva se v dolino Ameln, kjer ljudje živijo neposredno pod skalami, skoraj v skalah. Na poti sva imeli kar nekaj zanimivih sopotnikov, od zapriseženih muslimank, oblečenih v čisto črnino, punčke, ki ni spregovorila niti besedice, ampak se je samo smejala in tekala pred nama, do osličkov in pet mladih kužkov, ki so pritekli do naju od kdo ve kod. Treking je bil krasen.
Narava tukaj je v nama prebudila nekaj, kar do zdaj v Maroku še nisva uspeli najti. Na sončku in na tistih skalah bi lahko ležali neskončno dolgo.
V Tefraoutu sva spoznali tudi 37-letnega Berbera, simpatičnega in predvsem drugačnega, netipičnega Maročana, Kacema.
En dan v Tefraoutu naju je vzel na izlet, in sicer še z enim starejšim parom, arhitektom, Francozom Danielom in Angležinjo Suzanne. Šli smo na ogled nekaj hiš na podeželju, saj sta želela eno kupiti.

MARRAKESH

Najino potovanje se je počasi bližalo koncu, imeli pa sva še toliko načrtov. Na poti v Marrakesh sva spet videli marsikaj. Najbolj se nama je vtisnila v spomin skupinska molitev na prostem, kar ob cesti.
Zaradi pomanjkanja časa sva si v Marrakeshu dovolili prebiti le en dan in eno noč. Sobe tu so bile nekoliko dražje, vendar sva uspeli najti malo sobico za solidno ceno. Res je, da so bile stene obložene s strašljivo kičastimi ploščicami, ki so mejile že na rahlo psihotično vzdušje, in da sva zjutraj našli dva mrtva ščurka v lijaku ob postelji, a na takem potovanju postaneš odporen na vse in tudi to ni bilo tako zelo grozno.
Kljub temu, da je mesto turistično razvito, je zelo simpatično. Skupaj z domačini sva se drenjali po ozkih uličicah, kjer smo se zaletavali drug v drugega. Na živahni tržnici v središču Marrakesha sva uživali v živahnem vzdušju. Vse tiste začimbice, sadje, zelenjava, domače dobrote, ki so za moj okus veliko presladke, žive barve, šali, izdelki iz gline, keramike, oreščki itd. Žal sva si za to mesto vzeli premalo časa. Spet sva pakirali in hiteli na avtobus za Essaureo.

ESSAUERA

Pozno ponoči sva prispeli v obmorsko mesto Essauera. Taksist, ki naju je peljal od avtobusne postaje do samega mesta, naju je nastanil kar pri prijateljih, ki oddajajo zgornje stanovanje. Dobili sva veliko sobo, v kateri je bilo okoli pet sedežnih garnitur in ena postelja ter majhna kopalnica. A bilo je prijetno in čisto.
Sledilo je sveže, sončno jutro. Iz pristanišča se je slišalo tuljenje siren in kar poskakali sva iz postelje, da ne bi zamudili niti minutke. Pristanišče je bilo glasno in polno ljudi, tako ribičev, ki so pletli mreže, kot turistov, ki so jih radovedno opazovali, pa tudi majhnih otrok, ki so bosonogi skakali okoli njih. Sama sem našla celo velike žive rake, ki so čakali na odkup.
Ulice ob obali so bile ozke, z visokimi in stisnjenimi hiškami, ki so spominjale na naš Piran. Med njimi je bilo ogromno trgovinic s slikami na platnu, izrezljanimi izdelki iz lesa, šali, preprogami in podobnimi rečmi za turiste. Na najvišji točki, na trdnjavi, kjer si je bilo možno ogledati tudi originalne topove na lesenih podstavkih, sva našli prelep razgled, kjer so se jezni valovi glasno lomili na čereh.
Žal sva popoldne že spet pakirali. Na glavni postaji sva spet spoznali zanimive ljudi. Človeček, ki je delal tam, nama je predstavil nekaj svojih prijateljev, nama ponudil čaj in naju kratkočasil med čakanjem na avtobus do Casablance. Naučili sva se tudi pravilno točiti maroški čaj.

POVRATEK V CASABLANCO

Pozno zvečer sva prispeli nazaj v Casablanco, kjer naju je spet pričakal najin Rachid z njegovim majčkenim avtomobilčkom. Pri Ahmetu sva imeli ponovno »rezervirano« njegovo sobico, ki nama jo je tako ljubeznivo odstopil. Seveda sva jima morali povedati vse, kar se nama je zgodilo na potovanju. Zjutraj naju je Rachid odpeljal proti letališču. Poslovili sva se od Rachida in Ahmeta. Zaključili sva torej tam, kjer sva začeli, in verjetno se nama je prav zaradi tega zdelo, kot da sva bili v Maroku komaj kakšen teden. En mesec je zagotovo premalo za to državo.