Otroci: Najpogostejše napake staršev pri vzgoji otrok

Svojemu otroku želimo le najboljše, ga vzgojiti v odgovornega in suverenega posameznika ter ga opremiti z vsemi ključnimi orodji, ki bi mu služila v življenju. Pri tem pa ne želimo ponavljati napak, ki so jih storili naši starši in za katere morda še danes plačujemo visok davek. Edin Duraković v prispevku pojasnjuje, katere so najpogostejše napake, ki jih lahko starši tekom vzgoje naredijo. V članku pa si lahko preberete vse o pohvalah, nagradah in kaznih, ki si jih starši pogostokrat napačno razlagajo.

                                     

Biti oče, mati ali vzgojitelj je odgovorno delo. Starši želijo imeti popolne in uspešne otroke. Želijo, da bi bili otroci srečni, prilagojeni družbi, da bi imeli pozitivno samopodobo, skratka, želijo si vzgojiti zadovoljno, odgovorno, samostojno in kritično osebo. Vsak otrok je osebnost zase, čisto svoj in edinstven, zato so nam ti nasveti lahko samo v pomoč. Vzgoja je zaradi svoje specifičnosti nepredvidljiva, naporna, hkrati pa tudi prijetna in polna izzivov. Prava umetnost je najti pravo mero in občutek, kako v določeni situaciji reagirati.



In kako povprečen otrok sprejema vzgojo? Sprejema jo kot nekaj naravnega, samoumevnega. Občasno se ji tudi upre, posebno, če starši in vzgojitelji delajo vzgojne napake, če z otrokom ne ravnajo ustrezno, ne upoštevajo njegove razvojne stopnje in njegovih osebnih posebnosti. V kolikor gre samo za posamezne vzgojne napake, jih otrok prenese brez velike škode za svoj razvoj. Če pa se te vzgojne napake ponavljajo vsakodnevno, to niso več samo vzgojne napake, temveč nepravilna vzgoja. Nepravilna vzgoja pa v otroku izziva stalen odpor. Pomanjkanje prave mere v vzgoji je glavni povzročitelj vzgojnih napak.

                                                        

Pri vzgoji otrok se starši poslužujejo pohval, nagrad, kazni. Pohvala pomeni otroku priznanje in zadoščenje. Veča samozavest in hkrati odgovornost. Pohvaliti moramo vedno samo opravljeno delo ne otroka kot osebnost.
Pri vzgojnem delu starši ne smejo biti preveč radodarni s pohvalami in hvaliti vsako malenkostno dejanje. Seveda je to odvisno od posameznika, ki prejme pohvalo. Včasih kakšen otrok tudi za majhno dejanje zasluži pohvalo, saj večjega še ne zmore. Večina odraslih z zadovoljstvom sprejema nagrade za svoje delovne uspehe. Pravzaprav je velik del naših prizadevanj usmerjen k pridobivanju ugleda, spoštovanja in morda celo nagrad iz rok prijateljev in sodelavcev. Nagrada velja za nekaj častnega in pozitivnega, za nekaj s čimer se lahko ponašamo in za kar se je vredno potegovati. Prav presenetljivo je, da nekateri starši, ki sami brez zadržkov sprejemajo nagrade, verjamejo, da nagrajevanje slabo vpliva na njihove otroke. Prepričani so, da otrok s tem, da se lepo vede, samo opraviči pričakovanja in si ne zasluži posebne pozornosti. Pomembno je nagraditi dejanje in ne otroka. Otrok, ki se grdo vede, ni slab otrok, samo njegovo vedenje je slabo. Samo zaradi lepega vedenja pa tudi ni nič boljši. Otrok je osebnost, vredna pozornosti in upoštevanja. Njegovo trenutno vedenje je samo odraz trenutne nezmožnosti obvladovanja čustev. Povsem logično je, da nagradimo dečka, ki je s trdim treningom postal dober športnik, nikakor pa ni razumno sklepati, da je boljši človek kot vrstnik, ki ni tako dober športnik.

Nagrada je najvišja, a tudi najbolj sporna oblika spodbude. Je oblika materialnega priznanja. Nekateri starši nagradijo otroka za vsako malenkost in ga s tem razvajajo, dušijo čut dolžnosti. Pomembno je, da nagrado podelimo samo za izjemen trud, sicer izgubi svojo učinkovitost. Nagrajevanje pa je lahko tudi neučinkovito, če nagrajenec ugotovi, da ga z nagrado želimo podkupiti. Prav tako je neučinkovita, če otroka nagradimo za vsako malenkost.



Kazen in discipliniranje ni isto. Discipliniranje je učinkovito, kaznovanje pa ne. Discipliniranje se vedno začne s poskusom, da otroka naučimo upoštevati pravila za katera smo se dogovorili. Kaznovanje se začne in konča s poskusi prisiliti otroka, da upošteva pravila (celo nerazumna pravila) in vključuje povzročitev bolečine, če teh pravil ne upošteva. Razumno pravilo je tisto, ki ga otrok, s katerim smo v dobrih odnosih, upošteva brez večjega nasprotovanja. Nerazumno pravilo pa je tisto, zaradi katerega celo ubogljiv otrok močno protestira. Discipliniranje ne vključuje običajnih kaznovalnih metod, kot so pretepanje, dolgotrajno zmerjanje ali kritiziranje ali napadanje s sarkazmom. Kaznovanje predstavlja povzročitev fizične ali mentalne bolečine, v upanju, da si jo bo otrok zapomnil in bo v prihodnje pravila upošteval. Kaznovani otrok čuti močno izgubo moči in kontrole. Najbolj krivične in boleče kazni delujejo tako, da otroka navdajajo s sovraštvom in maščevalnostjo do odraslih, ki so ga kaznovali, pri čemer je lahko otrokovo kljubovanje odkrito, pasivno ali podzavestno. Tako se bo namesto z odraslimi stepel z mlajšim bratom ali z otroki v vrtcu.

Odrasli si mnogokrat postavljajo vprašanje: "Kaj je bolje, da sem strog ali popustljiv?" Uspešni starši so dosledni starši, takšni, ki znajo jasno postaviti meje. Skupaj z otrokom postavite pravila. Pravila, ki jih postavite morate otroku utemeljiti. Dosledno vztrajajte pri upoštevanju pravil, ki so postavljena glede sposobnosti in starosti otroka. Za otroka je zelo slabo, kadar mu nekaj dovolite, ko ste dobre volje, ko pa ste slabše volje, mu isto stvar prepoveste. Na tak način otrok ne ve kaj je prav in kaj ne.

Obiščite spletni forum in preberite nasvete, mnenja in izkušnje o potrebah otrok in staršev, o privzgajanju navad in medsebojnih odnosih na...

 

Voditeljica:
Nika Dodig

Produkcija:
N-tv

Foto:
Getty Images

Vir:
vrteckocevje.com