Anoreksija: Najina hčerka zavrača hrano; kako pravilno pristopiti?(Strokovnjak odgovarja)

Ob spremljanju vaših prispevkov in razlag o motnjah hranjenja se glede na tako težavo v moji družini obračam na vas.

Smo tričlanska družina s hčerko, ki bo kmalu dopolnila 15 let. Ker z ženo kljub hotenju nisva mogla ustvariti večje družine, je najbrž velika pozornost in skrb, do najine edinke, kakor tudi pomanjkanje bratov in sester pri najini hčeri, osnovna slika naše male družine. Hčerke sicer nisva razvajala, je pa to, da je edinka imelo neke posledice, ki so se izražale v naklonjenosti naju do nje.

Najina hčerka je zelo pridna učenka, odličnega uspeha in zagnanega (odgovornega) učenja. Torej popolna odličnjakinja. Ob naših pogovorih, da so lepe tudi kakšne slabše ocene in da je lahko več s prijatelji, da se naj ne napreza-žene preveč za uspehom, je pot zagnano nadaljevala.

Prehod v srednjo šolo-gimnazijo, ki je izven kraja bivanja je prinesla rano vstajanje  in pozen prihod domov . Pri tem je zahtevnost gradiva narasla, prehrana pa je postala časovno neuravnotežena. Spanje je seveda kratko, saj zahtevna snov in disciplina ter zagnanost rezultirata pričetek spanja od 21:30 do 22:00.

Pri tem naj omenim, da hčerka ni nikoli bila debelušna, in je vedno bila normalno grajen otrok. Začetek težave, ki sva jo z ženo opazila, pa seže v zaključek OŠ, ko je zagnanost učenja bila na vrhuncu. V času počitnic, sva z ženo prvič bila pozorna na njen suhost in prehrano, ki je bila vse bolj solatna, in vse manj mesena, manj kruha, priloge,... Ob ugotovitvi s tehtanjem se je ugotovilo nižanje telesne teže.
Tako je v počitnicah njena suhost 45-46 kg pri 164 cm višine padla na 42 kg v septembru (naporen začetek srednje šole) in sedaj varira okrog 42kg, tehtano zjutraj. Visoka je 164 cm. Prav tako ji je izostala menstruacija. Glede na to dejstvo smo obiskali osebnega zdravnika, ki je predlagal izboljšanje ali pa je ponudil pomoč psihologa. Na željo in potrditev, da se bo hčerka potrudila pri prehrani je bila odločitev kontrole pri zdravniku glede teže vsak teden, kot taka, izbrana s strani hčerke.

V tem trenutku mineva mesec dni od tega trenutka, hčerka pa ostaja pri svojih 42 kg. Na srečo ne pada!
Je sicer prav tako uspešna v šoli, ker se zelo trudi (kljub najinim besedam, da naj zmanjša napor) niso sicer vse ocene odlične, a le te spet prevladujejo. Hčerka je sicer zelo komunikativna, bistra in glede na najin pogled preveč odgovorna in premalo otročja-skratka prehitro odrašča v odgovornosti do svojega dela-šole, čeprav pri tem zanemarja drugi del življenja, to je zabavo in prosti čas,da ne govorim o prehrani. Pri večkratnih pogovorih o hranjenju za več teže in pri dodatkih se ti pogovori včasih končajo z "ja" včasih z tišino, včasih z žalostjo.

Rezultata pa ni. Nažalost opažava, da kakšne dodatke hrani- sladice celo shrani v kakšen predal namesto, da bi jo pojedla. Ob dogovru z zdravnikom (sedaj zaenkrat brez hčerke) bo le ta iskal možnost pomoči psihologa.
Pri tem me skrbi tudi kakšna možnost okužbe za gripo pri obiskih zdravnika (tehtanje) ki bi verjetno še dodatno negativno vplivala na težo najinega otroka.

V naši družini sicer pride do kakšnih nesoglasij ali nestrinjanj a drugih težav med sabo nimamo. Sedaj ob tem trenutku, pa sva še posebaj pozorna v odnosu do hčerke, kar je v tem stanju precej težko in se tudi če tega nočeva, včasih opazi-čuti.
 

Glede hčerke, bi omenil še to, da je v svojih zgodnjih letih bila zelo navezana na eno prijateljico, ki je kot simpatična bila zanimiva večim otrokom. Ob pomanjkanju vračanja naklonjenosti od te prijateljice, pa je potočila hčerka tudi kakšno solzo.

V pričakovanju dogovora z osebnim zdravnikom, ki išče možnost za pomoč psihologa, sem v upanju, da se za pomoč lahko obrnem na Vas to tudi storil. Zavedam se, da hčerka mora spremeniti svoj pogled na prehrano.

Z veseljem bom sprejel vaš nasvet ali kakršnokoli pomoč, saj se zavedam, da moja hčerka rabi pomoč.