Resnična zgodba: Trudim se živeti tako, da naravi ne povzročam škode

Sebičen način življenja nas kaznuje. To so opozorila ekologov in strokovnjakov, ki dnevno spremljajo spreminjanje našega planeta. Kljub temu, da vsi živimo v svetu, kjer je maksimalno udobje ne le prednost temveč potreba, pa se najdejo ljudje, ki razmišljajo drugače. In eden izmed njih je zagotovo tudi Primož.

Primož je rojen v Horjulu, vasi na obrobju Ljubljane. Tu je preživel otroštvo in tu živi še danes. Njegovi spomini na otroštvo so tako kot pri marsikomu izmed nas, tesno povezani z naravo. Kot otrok je večino časa preživel v bližnjih gozdovih, jasah in poljih. Odkrival je bitja, ki so prebivala v sožitju z naravo. Kot otrok je sicer živel povsem normalno življenje z vsem udobjem in stvarmi, ki jih je tisti čas prinašal. Družina je bila delavska in prav posebnih stikov, razen popoldanskega pohajkovanja z otroci iz vasi, s kmečkim načinom življenja imel. Od vedno pa je čutil posebno spoštovanje do narave in vsega kar nam Zemlja daje. Že takrat je nagonsko čutil, da ni prav, če v sosednjem potoku leži plastenka, da ni potrebe podnevi prižgati luč. V gimnaziji se je v njem samem nekaj dokončno premaknilo. Občutek, da je ujet v kolesje norega svate, ki drvi stran od narave, ga je dušil. Šolo je sicer končal, ampak le zaradi družbenih pričakovanj. Vpisal je tudi študij gozdarstva, a tokrat ni zmogel več.

                  

Ni si predstavljal življenja v zaprtih prostorih, podnevi osvetljenih z umetno svetlobo, učenja zakonitosti, ki so v nasprotju z Zemljo in bistvenim pomenom človeka. Opustil je študij in odšel. Odšel je na zapuščeno, oddaljeno kmetijo na gorenjskem. Tam si je ustvaril svoje življenje. Obdelal si je košček zemlje, kmetoval z sosednjimi kmeti, hodil po sosednjih hribih in živel. " Prvič v življenju sem lahko zavriskal," se spominja Primož. Pogum, da se je obrnil stran od kolesja življenja, ki mu ni ustrezalo, se je obrestoval. Izpolnil je svoj notranji jaz in našel način življenja, ki ustreza le njemu. Na kmetiji je ostal dobro leto, nato pa se vrnil v domačo vas Horjul. Nadaljuje s svojimi zaobljubami, da bo živel v skladu z naravo.

Biti in živeti drugače v današnjem času, pa zna biti včasih tudi naporno. Marsikdo si ne predstavlja živeti nematerialno v materialnem svetu. "Jaz živim materialno, ne živim pa potratno. Pazim, da Zemlji ne vračam stari, ki jih ne more prebaviti. Trudim se živeti tako, da naravi ne povzročam škode," pojasnjuje Primož, ki za svoje preživetje poprime za skorajda vsako delo. Ukvarja v veliko različnimi stvarmi. Tako ljubiteljsko kot tudi poslovno. Vir dohodkov zanj so vsa dela, ki jih lahko opravlja, a v povezavi z naravo. Pomaga pri gozdarjenju, kmetovanju, izdeluje loke, piše poezijo, predvsem pa slika, največ portrete. Letos pa se je začel ukvarjati tudi s staro, skorajda pozabljeno domačo obrtjo. Izdeluje košare. Že kot mali otrok je pri izdelovanju košar opazoval svojega dedka. Danes pa nadaljuje njegovo delo. Poleg tega pa je njegova velika strast tudi lokostrelstvo. Izdeluje prav posebne loke in puščice, s prijatelji pa imajo pravo društvo, kjer ohranjajo staro japonsko tradicijo umetnosti lokostrelstva.


Primoževo življenje in delo za vsakdanji kruh zahteva predvsem veliko mero potrpežljivosti, iznajdljivosti in vztrajnosti. Živi in dela vsak dan sproti, a živi srečno, saj si je svoj način življenja izbral sam. Zagotovo pa mu je zato hvaležna predvsem naša utrujena narava.

Novinarka:
Ana Jovandarič/N-tv

Snemalec in montažer:
Matej Gostinčar/N-tv

Foto:
Getty Images