RESNIČNA ZGODBA: Pogumni Rok

Za vse, ki razmišljate, kako zaživeti drugače, a vam to nikakor ne uspe, bo Rokova resnična zgodba zares v pomoč in navdih.


Rok (Foto: N-tv)

Rok se je rodil v Ljubljani, v bloku je živel vse do svojega šestnajstega leta. Že od majhnega je čutil, da mesto ni najboljši kraj zanj, a mu tega staršem ni uspelo razložiti. Vse do pred štirimi leti, ko je storil za marsikoga nekaj nepredstavljivega. Novo življenje si je Rok ustvaril kar na podeželju.

''Prej smo imeli tukaj samo vikend, zdaj pa imam srednje veliko kmetijo,'' pove Rok v narečni dolenjščini, kot da bi od nekdaj živel v naravi, od majhnega gojil domače živali ter opravljal najrazličnejša kmečka opravila.


Rok na svoji kmetiji. (Foto: N-tv)

''Že od otroštva sem rad hodil sem, pomagal sosedom in stari mami,'' pove Rok, ki je od nekdaj govoril, da bo postal pravi kmet s pravo kmetijo. Seveda ga nihče ni jemal resno, a svoj cilj je le izpolnil.

Posmehovanje vrstnikov v Ljubljani je Roka sprva delalo nervoznega, nato pa si je rekel: ''Kar bo, pa bo!'' In tako Rok že štiri leta živi brez staršev, ki so ostali v prestolnici. Dodobra se je navadil na gospodinjska dela, ki jih kmetija zahteva: ''Od začetka je bilo težko kuhati sam, prati, pomivati, likati, a se pozneje le navadiš.''

Čeprav bi mu, sramežljivo prizna, prav gotovo prišlo prav tudi kakšno dekle, se Rok zaveda, da je dandanes težko najti dekle, ki bi bilo pripravljeno trdo delati na kmetiji. ''Se bo že našla kakšna,'' vendarle optimistično pripomni zdaj že poklicni kmet, ki je z le dvajsetimi leti še pravi mladič med kmečkim prebivalstvom.

A to še ni vse. Če mislite, da ima Rok le nekaj kokoši, se motite. Od zgodnjega jutra Rok skrbi za kar 70 ovac, nekaj hektarjev njiv, psa in mačko. Ob tem najde čas tudi za šolo. ''Ko pridem iz šole, okoli 14. ure, si najprej skuham, nato grem pogledat, ali je vse v redu z ovcami, s psom. Nato grem do sosedov, naredim še kaj, zvečer pa spat.''

Občasno dela tudi za krajevno komunalo in si na ta način prisluži še nekaj dodatnega denarja. Za učenje mu torej ne ostane veliko časa, saj ima poleti res veliko dela: ''Koruzo in ječmen bo treba žeti. Dela je precej.''

Rokova mama Darja se šele zdaj zaveda, da ji je sin svojo prihodnost napovedal že pri štirih letih: ''Ne bom pozabila njegovega stavka pri štirih letih: 'Ko bom velik bom kmet','' se spominja mama Darja, ki danes priznava, da so se mu takrat še vsi smejali. Na Roka je ponosna predvsem zato, ker je, kot pravi, danes zelo malo otrok z izdelano vizijo, kaj početi v življenju in na katero pot se podati.

Še okoliški kmetje so skušali Roka pregovoriti, naj se ne loteva kmetijstva, da bo le garal, da ne bo imel dopusta, a je Rok vse skupaj vzel kot izziv in uspel.


Rok z očetom med pogovorom. (Foto: N-tv)

''Z njegovim očetom mu pomagava po najboljših močeh,'' pove mama Darja, ki mu občasno zlika obleko. A Roku bo pomoč vsekakor dobrodošla, saj namerava kmetijo še povečati: ''Rad bi povečal kmetijo, da bi bilo ovac sto ali več, še raje pa bi zamenjal traktor, dokupil še kakšne stroje in si seveda našel dekle.''

Razlika med Ljubljano in podeželjem je ogromna in tega se Rok tudi zaveda: ''V Ljubljani je asfalt, ljudje so nervozni in ne vedo, kaj bi, tukaj pa je lepo mirno in vse poteka počasi. Zrak je svež.'' V Ljubljano gre le trikrat na leto, vsake štiri mesece gre obiskat starše in staro mamo.

''Samo za pol ure, nato grem nazaj k svojim ovcam.''

Skratka, zanimiva zgodba mladega Roka, ki je uresničil svojo željo iz otroštva in se iz Ljubljane preselil v povsem drug svet. Oglejte si, kam, in presodite sami.

 

Novinarka
Ana Jovandarič/N-tv.si

Montaža
N-tv.si