RESNIČNA ZGODBA: Reševanje vojaka Franca
Povezava:
RESNIČNA ZGODBA: Reševanje vojaka Franca
Nič ni moglo ustaviti njegove želje, da bi se vrnil domov. V Spodnji Brnik, od koder ga je okupatorska nemška vojska med drugo svetovno vojno mobilizirala in kot ''kanonfutr'', kot sam pravi, poslala v Francijo, na novo vzpostavljeno zahodno fronto, nastalo po znamenitem zavezniškem izkrcanju na atlantskih obalah Normandije, 6. junija 1944.
Preživel vojno in ves povojni čas izven domovine, 83-letni Franc Ahčin. (Foto: N-tv)
''Odkar so me leta 1943 mobilizirali v nemško vojsko, domov nisem več prišel,'' pravi Franc Ahčin, ki je bil prvih pet mesecev delavec v vojski. Nato so ga poslali na zahodno fronto, saj je zavezniško izkrcanje na atlantski obali vseskozi viselo v zraku in Nemci so potrebovali čim več ljudi za obrambo. V polni bojni opremi, cele tri mesece pred invazijo, je Franc s sovojaki čakal na dogodek, ki je dokončno prevesil tehtnico zmagovalca druge svetovne vojne: ''Vedeli smo, da pridejo, nismo pa vedeli, kdaj.''
Še pred tem so Franca poslali v Pariz k zdravniku, ki mu kljub hudi poškodbi noge ni mogel pomagati. ''Vprašal sem ga, ali to pomeni, da sem "kanonfutr" in odgovoril je, da ja,'' se spominja Franc, ki bi bil v drugačnih razmerah vsekakor odpuščen iz vojske.
Dan D - 6. junij 1944, izkrcanje zaveznikov v Normandiji.
''Ko se je začelo, 5. junija ponoči, so prve bombe padle prav v naši bližini,'' se še danes spominja Franc, ki se je, kljub ukazom z vrha nemške vojske, da se morajo - če je treba - boriti tudi do smrti, še takrat zavedal, da so Nemci obsojeni na poraz: ''Američani so bili močnejši, tako v letalih kot v pancerjih (tankih). Mi tega nismo imeli toliko.''
Morijo so, kot pravi, prekinjala francoska dekleta, ki so se skupaj z vojaki skrivala v rovih francoskega zahoda: ''Padala so nam v naročja.''
Franc se je po 66-ih letih ponovno vrnil v domovino. (Foto: N-tv)
Že dan po napadu je dobil Franc nalogo, da se vzpne na enega od hribov in s strojnico zadržuje nalet zavezniških vojakov: ''Zbili smo dva angleška pancerja,'' pravi Franc, ki pa vendarle ni bil edini slovenski udeleženec ene od največjih bitk v zgodovini vojskovanja: ''Naenkrat sem srečal soseda iz iste vasi in na veliko sva se pogovarjala v slovenščini, ko me je moj poveljujoči major besno nadrl, zakaj se pogovarjava. Odvrnil sem mu, da sem srečal soseda, da je kurir in da sva seveda oba na nemški strani,'' smehljaje se pripoveduje Franc Ahčin, ki je bil od taistega majorja celo nagrajen z nemškim železnim križem: ''Rekel je, da sem dober in borben vojak ter da bom kar pri njem ostal, v njegovi enoti.'' Na odlikovanje sicer ni ponosen, a ga je kljub temu obdržal in ga ima v Nemčiji.
Poraz v Normandiji je zapečatil usodo Nemčije.
Toda Franc se je že odločil, da se bo vdal zaveznikom. Vedel je, da so v bližini kanadski vojaki, le počakati je bilo treba jutro, saj je vedel, da ponoči vsi najprej streljajo, šele nato sprašujejo: ''Svitalo se je, odvrgel sem puško, na granate pa sem pozabil. Ko sem se vdal, sploh nisem vedel, da jih imam pri sebi.'' Kljub vsemu je prestal težko preizkušnjo v ujetništvu, saj je moral mrtve vojake pokopavati kar z golimi rokami. Sam je prepričan, da v sedanjih monumentalnih vojaških pokopališčih ob atlantski obali ne ležijo trupla padlih vojakov.
Spomenik padlim vojakom v Normandiji in (desno) vojaško pokopališče. (Foto: Getty Images)
Ujetništvo je Franc preživel v Angliji in na Škotskem, predvsem pa pomni lakoto: ''Ujetniki smo stradali, toda tudi sami Angleži niso imeli hrane.'' Pot po vojni ga je vodila nazaj v Francijo, a je večino življenja vendarle preživel v Nemčiji, kjer se je v tovarni strojev zaposlil kot delavec ter si, poleg vojaške, prislužil tudi nemško civilno pokojnino.
Šele po 63-ih letih pa se je le odločil za povratek tja, kamor je ves čas čutil, da pripada. Domov, v Spodnji Brnik. Tam bosta, skupaj z ženo, preživela svoje dni do konca življenja.
Preživel vojno in ves povojni čas izven domovine, 83-letni Franc Ahčin. (Foto: N-tv)
''Odkar so me leta 1943 mobilizirali v nemško vojsko, domov nisem več prišel,'' pravi Franc Ahčin, ki je bil prvih pet mesecev delavec v vojski. Nato so ga poslali na zahodno fronto, saj je zavezniško izkrcanje na atlantski obali vseskozi viselo v zraku in Nemci so potrebovali čim več ljudi za obrambo. V polni bojni opremi, cele tri mesece pred invazijo, je Franc s sovojaki čakal na dogodek, ki je dokončno prevesil tehtnico zmagovalca druge svetovne vojne: ''Vedeli smo, da pridejo, nismo pa vedeli, kdaj.''
Še pred tem so Franca poslali v Pariz k zdravniku, ki mu kljub hudi poškodbi noge ni mogel pomagati. ''Vprašal sem ga, ali to pomeni, da sem "kanonfutr" in odgovoril je, da ja,'' se spominja Franc, ki bi bil v drugačnih razmerah vsekakor odpuščen iz vojske.
Dan D - 6. junij 1944, izkrcanje zaveznikov v Normandiji.
''Ko se je začelo, 5. junija ponoči, so prve bombe padle prav v naši bližini,'' se še danes spominja Franc, ki se je, kljub ukazom z vrha nemške vojske, da se morajo - če je treba - boriti tudi do smrti, še takrat zavedal, da so Nemci obsojeni na poraz: ''Američani so bili močnejši, tako v letalih kot v pancerjih (tankih). Mi tega nismo imeli toliko.''
Morijo so, kot pravi, prekinjala francoska dekleta, ki so se skupaj z vojaki skrivala v rovih francoskega zahoda: ''Padala so nam v naročja.''
Franc se je po 66-ih letih ponovno vrnil v domovino. (Foto: N-tv)
Že dan po napadu je dobil Franc nalogo, da se vzpne na enega od hribov in s strojnico zadržuje nalet zavezniških vojakov: ''Zbili smo dva angleška pancerja,'' pravi Franc, ki pa vendarle ni bil edini slovenski udeleženec ene od največjih bitk v zgodovini vojskovanja: ''Naenkrat sem srečal soseda iz iste vasi in na veliko sva se pogovarjala v slovenščini, ko me je moj poveljujoči major besno nadrl, zakaj se pogovarjava. Odvrnil sem mu, da sem srečal soseda, da je kurir in da sva seveda oba na nemški strani,'' smehljaje se pripoveduje Franc Ahčin, ki je bil od taistega majorja celo nagrajen z nemškim železnim križem: ''Rekel je, da sem dober in borben vojak ter da bom kar pri njem ostal, v njegovi enoti.'' Na odlikovanje sicer ni ponosen, a ga je kljub temu obdržal in ga ima v Nemčiji.
Poraz v Normandiji je zapečatil usodo Nemčije.
Toda Franc se je že odločil, da se bo vdal zaveznikom. Vedel je, da so v bližini kanadski vojaki, le počakati je bilo treba jutro, saj je vedel, da ponoči vsi najprej streljajo, šele nato sprašujejo: ''Svitalo se je, odvrgel sem puško, na granate pa sem pozabil. Ko sem se vdal, sploh nisem vedel, da jih imam pri sebi.'' Kljub vsemu je prestal težko preizkušnjo v ujetništvu, saj je moral mrtve vojake pokopavati kar z golimi rokami. Sam je prepričan, da v sedanjih monumentalnih vojaških pokopališčih ob atlantski obali ne ležijo trupla padlih vojakov.
Spomenik padlim vojakom v Normandiji in (desno) vojaško pokopališče. (Foto: Getty Images)
Ujetništvo je Franc preživel v Angliji in na Škotskem, predvsem pa pomni lakoto: ''Ujetniki smo stradali, toda tudi sami Angleži niso imeli hrane.'' Pot po vojni ga je vodila nazaj v Francijo, a je večino življenja vendarle preživel v Nemčiji, kjer se je v tovarni strojev zaposlil kot delavec ter si, poleg vojaške, prislužil tudi nemško civilno pokojnino.
Šele po 63-ih letih pa se je le odločil za povratek tja, kamor je ves čas čutil, da pripada. Domov, v Spodnji Brnik. Tam bosta, skupaj z ženo, preživela svoje dni do konca življenja.
Novinar:
Vedran Ćehajić/N-tv
Snemalec:
Matej Gostinčar/N-tv
Montažerka:
Lana Božulić/N-tv
Komentarjev: 0
Komentiraj: