RESNIČNA ZGODBA: Prezgodaj je izgubil dragoceno življenje
Povezava:
RESNIČNA ZGODBA: Prezgodaj je izgubil dragoceno življenje
Marjan Markovič je doživel tragedijo, ki vzbuja strah in srh vsem staršem. V tragediji je nesrečno izgubil sina. Izpoved očeta, ki zahteva neverjetno mero poguma in moči, se vas bo dotaknila globoko v srce.
Andrej Markovič se je že kot otrok začel navduševati nad gorami. Odrastel je v vrhunskega alpinista in osvajal vrhove velikanov. Ljubezen do plezanja je preraščala v obsedenost.
Oktobra 2000 so se žal uresničili Marjanovi najgloblji strahovi in zgodila se je tragedija. Andrej se je med prvenstvenim vzponom na Himalajo tragično ponesrečil. Pri spustu z gore se mu je izpulil klin in Andrej je omahnil v smrt.
"Bolečina nikoli ne mine. V mislih in srcu je prisotna vsako sekundo. Naučiti
se moramo živeti s tem. Vsi mi, ki se dnevno borimo s praznino v srcu, ki jo
je povzročila smrt otroka. Morda bo moja borba vlila kanček upanja staršem v
podobni situaciji."
Vest je zlomila domače in treba je bilo najti način, da se z bolečo izgubo soočijo. Marjan je vedel, da se lahko poslovi od svojega sina samo na mestu, kjer ga je izgubil.
Šest let je v želji, da se brez alpinističnih izkušenj odpravi po sinovi poti na Himalajo, zbiral ekipo in se fizičnopripravljal.
"Moram priti tja, kjer si zdaj ti, Andrej. Samo te misli sem imel v svoji glavi, odkar sem
izvedel, da te ni več," je odmevalo v Marjanu vsak trenutek, vsa ta leta. (Foto: N-tv)
Leta 2006 se je njegova želja uresničila - prišla je Himalaja. Hodil je po Andrejevih stopinjah, spal v istih domovih, šotore postavljal na istih krajih. V teh višinah mu je uspelo vse, saj sta ga gnali neverjetna moč in energija, želja po sinovi bližini.
Ko je dosegel vrh, s katerega je gledal na steno, ki mu je vzela sina, se je zlomil.
"Noge me niso več držale, sesedel sem se v sneg. Takrat sem se spomnil prijatelja, ki mi je na vrhu Špika rekel: 'Veš, kaj, Marjan, tvoj Andrej se je znal boriti.' In tudi jaz sem se boril in vem, da se še vedno borim, vsak dan posebej."
Andrej Markovič se je že kot otrok začel navduševati nad gorami. Odrastel je v vrhunskega alpinista in osvajal vrhove velikanov. Ljubezen do plezanja je preraščala v obsedenost.
Oktobra 2000 so se žal uresničili Marjanovi najgloblji strahovi in zgodila se je tragedija. Andrej se je med prvenstvenim vzponom na Himalajo tragično ponesrečil. Pri spustu z gore se mu je izpulil klin in Andrej je omahnil v smrt.
"Bolečina nikoli ne mine. V mislih in srcu je prisotna vsako sekundo. Naučiti
se moramo živeti s tem. Vsi mi, ki se dnevno borimo s praznino v srcu, ki jo
je povzročila smrt otroka. Morda bo moja borba vlila kanček upanja staršem v
podobni situaciji."
Vest je zlomila domače in treba je bilo najti način, da se z bolečo izgubo soočijo. Marjan je vedel, da se lahko poslovi od svojega sina samo na mestu, kjer ga je izgubil.
Šest let je v želji, da se brez alpinističnih izkušenj odpravi po sinovi poti na Himalajo, zbiral ekipo in se fizičnopripravljal.
"Moram priti tja, kjer si zdaj ti, Andrej. Samo te misli sem imel v svoji glavi, odkar sem
izvedel, da te ni več," je odmevalo v Marjanu vsak trenutek, vsa ta leta. (Foto: N-tv)
Leta 2006 se je njegova želja uresničila - prišla je Himalaja. Hodil je po Andrejevih stopinjah, spal v istih domovih, šotore postavljal na istih krajih. V teh višinah mu je uspelo vse, saj sta ga gnali neverjetna moč in energija, želja po sinovi bližini.
Ko je dosegel vrh, s katerega je gledal na steno, ki mu je vzela sina, se je zlomil.
"Noge me niso več držale, sesedel sem se v sneg. Takrat sem se spomnil prijatelja, ki mi je na vrhu Špika rekel: 'Veš, kaj, Marjan, tvoj Andrej se je znal boriti.' In tudi jaz sem se boril in vem, da se še vedno borim, vsak dan posebej."
Zgodba je posneta v spomin mlademu Andreju Markoviču, ki je mnogo prekmalu izgubil dragoceno življenje, in v čast njegovemu očetu Marjanu Markoviču, ki je z željo, da bo morda pomagal staršem, ki se dnevno borijo z bolečino in praznino, ki jo pusti izguba ljubljenega otroka, povedal svojo zgodbo.
Novinarka
Ana Jovandarič / n-tv.si
Montaža
N-tv.si
Komentarjev: 3
-
1.Pesjanar, mislim, da tukaj ne gre,da kdo kaj obeša na velik zvon. Seveda je sigurno trpela tudi mama, vendar svojo zgodbo je v tem primeru povedal oče. In zgodba je vzpodbuda za vse s podobnimi izkušnjami. Smrt in nesreče so žal del vsakdanjega življenja. Ni kaj...... Ne veš kdaj se ti lahko to zgodi.
Mimi, 07.10.2010 ob 11:14 -
2.a mama pa ni nič uboga? ona je v tem primeru še bolj trpela! pa ni tega obešala na veliki zvon...pesjanar79, 05.10.2010 ob 17:19
-
3.Gospodu Marjanu želim vse naj naj. Spoštujem pa njegov pogum in moč za takšno izpoved. S tem pomagamo veliko ljudem, saj žal nenehno izgubljamo svoje ljubljene osebe. Žal jih nikoli ne pozabimo, lahko se le naučimo živeti brez njih. Pa saj jih tako in tako nosimo v srcu kjerkoli že smo. Jaz pravim, živite tako, da bodo spomini lepi, kajti ne glede na karkoli so spomini edina stvar, ki nam je nihče ne more vzeti. In tudi mi se jih ne moremo znebiti. Zato le pazljivo....in pogumno. Želim si več komentarjev, saj ob takšnih zgodbah lahko spregovorimo o marsičem, če povzamemo besede v svoje življenje.saja, 05.10.2009 ob 20:12
