Resnična zgodba: V Psihiatrično kliniko bom hodil dokler bom živ

Stojan Ljuboja je pri rosnih dvaindvajsetih letih doživel hudi tragedijo v kateri je pred njegovimi očmi izgubila življenje njegova mama. Od takrat naprej živi z manično depresijo. Zaveda se, da bo v Psihiatrično kliniko hodil do konca svojega življenja. Depresija je del njega za vedno. Premagal pa jo je v smislu, da se je z njo naučil živeti.

                                         
                                       Stojan med delom v Iskri na vojaškem programu.

Stojan Ljuboja je kot mlad fant leta 1972 prišel v Ljubljano. Pridno je delal in ustvarjal svoj mali prostor pod soncem. Zaposlil se je na vojaškem programu v Iskri in užival radosti svoje mladosti. Vse do usodnega zimskega dne, ki mu je popolnoma spremenil življenje.

Leta 1977 je nekega zimskega dne se je zgodila prometna nesreča. V koloni se je v njihov avtomobil, v katerem je bil Stojan, njegov oče, stric in mama, od zadaj z veliko hitrostjo zaletel Iranski državljan. Odneslo jih je po bregu in po večkratnem preobračanju so se ustavili na strehi avtomobila. Iz avta se je uspelo rešiti vsem, razen Stojanove mame. Prihiteli so ljudje in pomagali izvleči ukleščeno mamo, ki so jo takoj odpeljali v bolnico. Žal je bilo prepozno, nesreča je bila za Stojanovo mamo usodna.

                     
Stojan je skozi življenje spoznal, da je depresija v njemu za vedno.

Iranca, ki je povzročil nesrečo, so kasneje obsodili na leto dni zapora, Stojan pa je bil doživljenjsko obsojen na bolečino ob izgubi mame. Travmatična izkušnja je v življenje dvaindvajset letnega fanta pripeljala manično depresijo.
Depresija se je kazala kot nenadni izbruhi nepojasnjenega joka, tiščanja v prsih in bolečine v duši. V okoliških vaseh v Bosni so mu poskusili pomagati tudi z magijo, a njegova žalost in bolečina ni minila.

Ko se je vrnil v Slovenijo, so ga hospitalizirali v Psihiatrični bolnišnici Polje, kjer je ostal sedemnajst dni. Kmalu po vrnitvi v Bosno se je njegovo stanje ponovno močno poslabšalo. Ker mu tam ni znal nihče pomagati, so ga pripeljali v Slovenijo in zoped hospitalizirali v Psihiatrični bolnišnici Polje, kjer je ostal skoraj dva meseca. Ponovno se je vrnil v normalni tok življenja in psihiater mu je zagotovil, da je zdrav in naj živi brez zdravil in brez skrbi.


Smrt mame je sprožila manično depresijo.

In res je bilo tako. Hodil je na plese, treniral borilne veščine, vodil delavske brigade in se tudi resnično zaljubil. Leta 1985 se je ustalil, poročil in ustvaril svojo družino. Kazalo je, da je Stojan resnično zaključil s težkim obdobjem depresij, a žal se je izkazalo nasprotno. Ob hudem napadu v službi, so ga ponovno sprejeli v Psihiatrični kliniki,a je bilo tokrat drugače, imel je družino in ženo, kateri se niti sanjalo ni, da ima mož težave. Kljub temu, mu je ob strani stala vse čas zdravljenja. Stojan pravi, da nikoli ne bo pozabil njene dobrote, skrbnosti in predanosti njemu.

                    
                         Od manične depresije se ne umira, odneseš jo s seboj v "grob".

Stojanu je postalo jasno, da je manična depresija del njega. Danes se zaveda, da je nikoli ne bo mogel iztrgati iz sebe. "Vem, da bom hodil v Psihiatrično kliniko dokler bom živ. Od te bolezni se ne umira, ampak jo neseš s seboj v grob. Bog daj, da bi čim dlje hodil v Psihiatrično kliniko in ne kam na Polikliniko," optimistično pravi Stojan. Zanimivo je tudi, da je Psihiatrično kliniko vzel kot prijazno ustanovo, ki mu pomaga. V nasprotju z prepričanji mnogih, tam najde svoj mir. Večkrat se usede na mestni avtobus, odpelje v Polje in se sprehodi po parku Psihiatrične klinike. "Tam je lepo, park, klopce, prijazni ljudje. Tam so pametni ljudje, tam ni norcev, kot pravijo,"s toplino v očeh pripoveduje Stojan. Manična depresija je del njega za vedno. Premagal pa jo je v smislu, da se je z njo naučil živeti.
 

Novinarka:
Ana Jovandarič

Snemalec:
Matej Gostinčar

Montažerja:
Matej Gostinčar
Dejan Veselič