Zasvojenost: Družba opravičuje neprimerno spolno vedenje!(2. del)

V preteklih letih se je o odvisnosti začelo pogovarjati odkrito, brez predsodkov, sprejeli smo dejstvo, da je to nekaj, s čimer se bojuje vedno več ljudi in ti so o tem tudi odkrito javno spregovorili. Poznali smo več vrst odvisnosti , največ pa je beseda tekla o dveh – o odvisnosti od alkohola in droge. Šele v zadnjem času se je pojavila problematika, o kateri so začele teči resne diskusije tudi v javnosti. Precej huda oblika zasvojenosti je namreč tudi zasvojenost s seksualnostjo.

Z namenom pomagati zasvojencem na tem področju je bilo napisanih že mnogo knjig, med njimi tudi knjiga z naslovom Ne recite temu ljubezen, ki je kot edina tovrstna knjiga prevedena v slovenščino in razkriva odgovore na mnoga vprašanja. Pri tej odvisnosti, enako kot pri vseh ostalih, ne gre za kvantiteto – ni torej pomembno, koliko spolnih odnosov ima človek z istim ali z različnimi partnerji, pomemben je namen, ki je en sam – omamljanje. Spolnost naj bi bila nekaj lepega, nekaj, kar poglobi partnerski odnos, pri zasvojencih pa gre preprosto za beg od realnosti, torej tudi od odnosa. Velikokrat je ta odvisnost v navezi z drugimi oblikami odvisnosti, kot so motnje hranjenja, alkoholizem, hazarderstvo in zasvojenost z drogami. Ljudje, ki imajo težave na tem področju, si to težko priznajo, največkrat pa se jih niti ne zavedajo, saj družba, v kateri živimo in delujemo, pravzaprav mnogokrat propagira in opravičuje neprimerno spolno vedenje. Poleg tega je spolnost za marsikoga še vedno tabu, ljudje se ne upajo odkrito pogovarjati o njej, odrivajo jo s svojega konverzacijskega repertoarja, če pa že beseda v kakšni zaključeni družbi nanese na to temo, v zadregi vse obrnejo na šalo, ki morda za nekoga ni niti približno smešna, saj se v njej zlahka prepozna. To pa še ne pomeni, da se tak človek zaveda, da potrebuje pomoč, zato je pot od odkrivanja znakov zasvojenosti do obiska pri terapevtu lahko zelo dolga, ozdravljenje pa odvisno zgolj od posameznika. Ko je človek ozdravljen, to seveda nikakor ne pomeni, da ne sme nikoli več imeti spolnih odnosov (kot npr. ozdravljen alkoholik ne sme več poseči po alkoholni pijači), pomeni preprosto spremeniti svoje vedenje tako, da to ne bo povzročalo več škode, ampak se bo razvilo v zdravo spolnost, ki ne pomeni več omamljanja.

V Sloveniji ne obstajajo posebne raziskave in statistike o procentu zasvojenih s spolnostjo, Peter Topič pa je prepričan, da je trend podoben ameriškemu, kjer je zasvojenih približno tri do deset odstotkov prebivalstva, kar navsezadnje ni ravno malo, hkrati pa to povzroča problem tako za gospodarstvo kot tudi za zdravstvo. Morda se pri nekemičnih zasvojenostih tega premalo zavedamo, saj znaki niso tako očitni, ljudje s temi težavami pa se ne smejo začeti javno izpostavljati vse dokler niso popolnoma ozdravljeni, vsak stres namreč lahko povzroči zdrs nazaj v odvisnost.

Znaki pri moških in ženskah so enaki, je pa sicer več zasvojencev predstavnikov moškega spola. Presenetljivo je dejstvo, da je 30 do 40 odstotkov zasvojenih z internetno pornografijo-žensk. Kakorkoli že, zasvojenost s seksualnostjo je resen problem, ki si ga morajo ljudje odkrito priznati, brez občutka sramu. Če se ne upajo razkriti, lahko pomoč poiščejo tudi na raznih spletnih forumih, ki jih je vse več, na njih pa teče odprt diskurz o tej tematiki. Spolnost je pomembna tema za vsakega posameznika, saj vpliva na kvaliteto naših življenj. Zato dobro premislimo o tem, katero mesto na lestvici zdravega spolnega vedenja zasedamo in kako smo v resnici zadovoljni z njim.

STUDIO N: Spolnost - Znaki seksualne zasvojenosti 1. del
 

Voditeljica:
Nika Dodig

Produkcija:
N-tv

Foto:
Getty Images