Nizka samopodoba je znak za alarm!

Anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje... Vse to so motnje hranjenja. Motnje, ki so vse pogostejše med mladimi dekleti, prav tako pa nezanemarljivo pri mladih fantih. Kje je meja in kdaj dejansko lahko za nekoga rečemo, da ima motnjo hranjenja smo spregovorili z vodjo Enote za motnje hranjenja na psihiatrični kliniki Ljubljana dr. Karin Sernec.

                                                           
                                                 Dr. Karin Sernec, vodja Enote za motnje hranjenja

Motnje hranjenja ponavadi nastopijo mnogo prej, predno se pokažejo prvi znaki, ki kažejo na motnjo. Zunanji pokazatelji so težko pravi kriteriji po katerih določamo ali gre za motnjo hranjenja.

Starši morajo biti predvsem pozorni na otrokove spremembe v:

Če se pojavljajo spremembe v katerih koli zgoraj naštetih dejavnikih, je to znak za alarm. Nikakor niso te spremembe znak za motnje hranjenja, kažejo pa na težave in stiske otroka.
 

Pri motnjah hranjenja, ki jih stroka deli na tri segmente ( anoreksija nervoza, bulimija narvoza in kompulzivno prenajedanje ), je ključno, da je v ozadju nizka samopodoba. Ta se kaže v določenem vedenjskem vzorcu, ki se spremeni v simptom motnje.

Anoreksija:
Oseba z anoreksijo nervozo čuti intenziven strah pred debelostjo, ki se ne zmanjša niti ob zniževanju telesne teže. Ves čas je prepričana, da je debela, četudi so v resnici že izražene telesne posledice podhranjenosti. Ženske in dekleta ob tem izgubijo menstruacijo. Anoreksija je motnja, ki nastaja postopoma, gre za proces. Je motnja, ki se večinoma pojavi na prehodu iz otroštva v adolescenco ( pri 8-12 letih starosti) in v povprečju traja nekaj let, preden obolela oseba poišče pomoč. V ozadju je največkrat slaba samopodoba in nizko samospoštovanje. Začetek je večinoma nedolžen.

                                           

Bulimija:
Pri osebi z bulimijo nervozo se izmenjujejo obdobja prenajedanja in neustrezni načini zmanjševanja telesne teže (bruhanje, jemanje odvajal ali diuretikov, stradanje, pretirana telesna aktivnost). Prisotna je obsedenost z obliko svojega telesa, telesno težo in stalen strah pred debelostjo ter občutki pomanjkljivega nadzora nad lastnim hranjenjem. Bulimija je motnja, ki se najpogosteje pojavlja na prehodu iz adolescence v zgodnje odraslo obdobje ( pri 17. do 25. letu starosti) in prav tako kot pri anoreksiji v povprečju mine nekaj let, preden obolela oseba poišče pomoč. Osebe z bulimijo imajo večinoma ustrezno ali nekoliko povečano telesno težo. Med prenajedanjem poje bistveno večje količine hrane kot večina ljudi ob podobnih priložnostih. Zaužita hrana je visoko kalorična, sestavljena predvsem iz ogljikovih hidratov in maščob. Opisana oseba se svojega prenajedanja sramuje in ga izvaja na samem ter z njim nadaljuje do bolečin v želodcu. Ob pretiranem uživanju hrane sprošča napetost, temu sledi občutek krivde in posledični vedenjski vzorci za zniževanje telesne teže.

Kompulzivno prenajedanje:
Oseba s kompulzivnim prenajedanjem se prenajeda (nažira, baše) s hrano, ob tem ima občutek izgube nadzora nad lastnim hranjenjem. Obdobjem prenajedanja pa ne sledijo mehanizmi za zniževanje telesne teže. Kompulzivno prenajedanje je motnja, ki se pojavlja v zgodnjem in srednjem odraslem obdobju, najpogosteje med 35 in 45 letom. Raziskave kažejo, da približno 20% debelih ljudi izpolnjuje kriterije za kompulzivno prenajedanje. Osebe s to motnjo so lahko prekomerno hranjene, vendar pa to ni nujno. Pogosto se izmenjuje z bulimično, večkrat pa tudi z anoreksično motnjo. V teh primerih se seveda lahko pojavlja tudi že v adolescenci.

                                                                                    
                                                                                            Popačen pogled nase

Ker je anoreksija motnja, ki se pojavi v zgodnji razvojni dobi človeka, je tudi zdravljenje zahtevnejše. Posledica anoreksije so namreč razvojni zaostanki in posledično je terapija daljša, saj je potrebno nadomestiti izgubljeno obdobje razvoja. Ker se bulimija začne v kasnejšem obdobju, je zdravljenje malo lažje, saj ima mladostnik že nekako razvito osebnost in lastno samopodobo.

Razvojne naloge, ki naj bi jih otrok razvil so:

Pri anoreksiji so zavrte osnovne razvojne naloge, saj motnja nastopi v obdobju otroštva, zato je zdravljenje dolgotrajno in zahtevno saj vključuje terapije ne vseh področjih zaostalega duševnega razvoja.
Zdravljenje motenj hranjenja trajajo ponavadi toliko časa, kot je trajala motnja pred nastopom zdravljenja. V povprečju pa je to obdobje 6. let.

Voditeljica:
Nika Dodig

Produkcija:
N-tv

Foto in video:
Getty Images
Enota za motnje hranjenja