Zakaj je pomemben tudi medijski razvoj otroka?

Nekoč so ljudje poznali le gledališče, nato je bil v srednjem veku izumljen tudi tisk in nastali so časopisi. Nekje vmes se je rodil radio, prišel pa je tudi telefon. Ko smo radio in gledališče združili, se je rodila televizija. Internetu in digitalizaciji medijev pa se je v sodobnem času skoraj nemogoče upreti in ni skorajda ga ni več Zemljana, ki bi se lahko uprl skušnjavi vsakodnevne uporabe najmanj dveh od prej naštetih medijev. Nasilje, pornografija in celo medmrežna pedofilija pa dandanes predstavljajo veliko grožnjo odraščanju otrok, ki jim starši in vzgojitelji le stežka onemogočamo dostop do elektronskih medijev.

Odraščajoči otrok, pravzaprav že kot dojenček, pride v stik s televizijo, ki je kljub vsemu še vedno nepogrešljiv medij v domala vseh domovih. Veliki večini staršev, ki so bolj ali manj tudi sami odraščali v bližini televizije, pa se to zdi samoumevno, in sicer kljub tehnološkemu razvoju in posledično precejšnji razvejanosti današnjih televizijskih vsebin, ki dandanes predstavljajo tako pozitivne kot tudi negativne mehanizme v razvoju tako imenovanega medijskega razvoja otroka.

Res je tudi, da se je v vmesnem obdobju starostna meja otrok, ki prvič pridejo v stik s televizijo, močno znižala. V studiu smo zato gostili medijsko psihologinjo, Martino Peštaj, ki nam je skušala odgovoriti na vprašanje, kako otroka že v tako zgodnji fazi razvoja čim bolj pravilno usmeriti in ga na nek način naučiti gledanja tako močnega medija, kot je televizija.


Medijska psihologinja Martina Peštaj. (Foto: N-tv)

''Do deset let nazaj se je vsa strokovna javnost ukvarjala z otroki konec predšolskega, začetek šolskega obdobja, zdaj pa so na enkrat ugotovili, da začenjajo televizijo gledati že dojenčki,'' pravi Peštajeva, ki se tako kot ostali strokovnjaki na področju medijske psihologije s tovrstno tematiko ukvarja zadnjih deset let.

Televiziji se dandanes ne da izogniti in je še vedno prevladujoč elektronski medij, kljub vse večjemu številu drugih elektronskih medijev. To pa zato, ''ker je najbolj dosegljiva in otroci nanjo postanejo pozorni,'' pravi Martina Peštaj in dodaja: ''To je vsekakor odvisno tudi od gledalnih navad v sami družini.'' Ker dojenček vztrajno išče različne dražljaje, kot so vidni in slušni, začne nehote gledati televizijo, zlasti v družinah, v katerih je televizija prižgana domala ves dan.

''Tako kot se uči hoditi, govoriti ali čustvovati, se mora otrok na enak način naučiti gledati televizijo, kar je seveda naloga staršev,'' pravi Peštajeva in dodaja: ''Prvi korak se začne že pri samem sebi, da enostavno pazimo na to, kateri programi so vključeni ali koliko časa je televizija vključena, saj dobi otrok zelo hitro občutek, kdaj se kaj predvaja, bodisi zjutraj bodisi zvečer, že ko sliši neko uvodno pesem (jingle) ali uvodno špico risanke.''

Na tej točki je treba začeti načrtovati otrokovo gledanje televizije. Starši največkrat otrokom postavijo določene meje, kdaj lahko gledajo risanke, kar je ponavadi zvečer ali v času vikenda. S potrpežljivo in skrbno izbiro otrokom primernih programov in oddaj pa lahko sami na najboljši možni način poskrbimo tudi za medijski razvoj otroka.

O otrocih v predšolski oziroma osnovnošolski fazi razvoja in televiziji pa se bomo z Martino Peštaj v prihodnjih tednih še nekoliko bolj podrobno pogovorili.

 

Voditeljica:
Nika Dodig

Produkcija:
N-tv